Mah… sej ne vem, kje začeti…
Kaj se dogaja, kam sem izginila?
Ko se umaknem, rabim čas zase, se osredotočim na pomembne stvari, potem pa sploh ne vem, kako priti nazaj… pri tej situaciji pa sem se morala najprej sestaviti nazaj in povedati najbližjim.
Z Lanom sva bila pred nekaj dnevi sprejeta na pediatrični oddelek. Prvi dan je bil namenjen opazovanju, potem pa je sledila operacija, na katero smo čakali in čakali.. fuck c***d!
Opravila sva pediatrični pregled, Lan je bil zdrav. Nato sva šla v izolacijo, kjer so vzeli brise in kri… grozno je bilo… Lanu so dali palčko tako globoko, da se je še meni zavrtelo. Sledil je odvzem krvi in metuljček. fak… Lan je lepo zalit, posledično se mu žile nič ne vidijo.. poskusi prva sestra – pik, pik, pik.. nikjer ne najde žile, roke noge, nikjer. Nikoli še nisem videla Lana tako rdečega, tako zelo se je jokal. Pride druga sestra, pik pik pik… nikjer ne najdejo žile… se odločijo, da bodo metuljčka namestili pod anestezijo. Ok… sledil je odvzem krvi iz glave. O jezus… vem, da naj bi bila močna za njega, ampak nisem mogla, res ne. Sploh ga videla nisem, medtem, ko smo ga tri držale in ena jemala kri, jaz pa polne oči solz…
Sej veste, da je Lan reeees dobrovoljček, ampak sem ga komaj umirila. Od tega naprej tisti dan sploh ni bil več pravi Lan.
Čez približno 6h sva bila končno sprejeta na oddelek in tam smo čakali “jutri”. Lan je hitro zaspal, jaz pa nisem mogla. Ponoči sem se zbujala, ga gledala, potem pa tudi pobožala- on pa vroč! Kličem sestro, Lan ima vročino! Zmeri, nima. Kličem čez eno uro, zdaj jo ima sigurno, že spet nima. Sestra mi reče naj zaspim, da mu bo ona hodila meriti.
Zjutraj se zbudiva 7:30, fak kako sva lahko tako dolgo spala! Čez pol ure ima že operacijo. Pridejo sestre, prosim, če lahko ponovijo pediatrični pregled, ker se mi res ni zdel v redu. Malo mu je teklo iz noska in obraz je imel ves pikast (šele, ko sem domov prišla, sem dojela, da je to od novega mehčalca, ki sem ga dodala v pranje.) No, ker mu je malo teklo iz noska in bil ves pikast v obraz, je zdravnica ocenila, da je preveč tvegano za tako dolgo operacijo zaradi anestezije.
Hvala bogu, da smo to ugotovili pravočasno!
Vse se zgodi z razlogom – tudi ta “prehlad”, o katerem dan prej ni bilo niti sluha!
Ampak meni pa se je svet podrl. Psihično sem bila že tako na robu, ampak sem vedela, da me čaka še nekaj ur in bo vse to za nami. Ampak ne… sedaj ponovno čakanje novega datuma, nov sprejem, nov bris, novi odvzem krvi, nova neprespana noč pred operacijo, nov dan operacije in operacija + vse, kar še ne vem, da nas čaka po tem. Dejansko smo bili na polovici, pred najbolj težkimi urami v mojem življenju… zdajle jokam, ko samo to pišem, kljub temu, da je že nekaj dni za nami.. kako sem preživela tisti dan, se sploh ne spomnim. Samo domov sem hotela, da se spočijeva. In res sva po 6h dobila odpustnico in lahko odšla..
Sedaj pa… čakanje…