Danes, 2 tedna in en dan po porodu sem se odločila za pisanje bloga o epiduralni. Želela sem ga napisati že prej, ampak sem si rekla, da bom še malo počakala, da mine še kakšen teden, če ne še več, da malo zadiham in razmislim o vsem.
Zakaj razmislim o vsem? V času poroda se mi je ta odločitev zdela pravilna, po porodu sem jo pa globoko obžalovala.. ZAKAJ SEM JO MORALA VZETI, ZAKAJ NISEM POSKUSILA BREZ???? Vem, da bi zmogla, vem, da bi lahko rodila naravno,……. skratka blog en teden nazaj bi bil popolnoma drugačen kot bo ta sedaj.
Porod pri drugem otroku je šel lepo naravno in hitro. Pri tretjem se je pa zaradi epiduralne vse ustavilo, na koncu, ko so mi epiduralno izklopili, sem čez nekaj časa vse popadke čutila. Zato sem po porodu rekla, isti drek bi bilo, če je ne bi vzela! Iskreno povedano sem bila prav jezna nase.
Danes, ko je že nekaj časa od poroda, ko sem lahko dobro razmislila o vsem, si pa rečem – pravilno, da sem jo vzela! Če sem v tistem momentu čutila, da jo rabim, sem jo rabila!
Celo življenje se držim pregovora “vse se zgodi z razlogom” in prav tako, ta moja odločitev.
Porod v vodi ni bil možen, ker je bila plodovnica zelena – Lan se je pokakal v trebuščku in porod se tudi naprej ni nadaljeval tako, kot sem pričakovala. Lan je bil obrnjen z obrazom naprej in ne nazaj in zaradi tega se je zagozdil. Takrat sem potrebovala zelo zelo veliko moči in stalnega potiskanja, zelooooo dolgih močnih potiskov, sploh ne vem kako sem zdržala toliko časa brez zraka… No in če sem že popadke čutila, kar sem vesela, da sem jih, ker sem vsaj čutila kam potiskati, je bil pa iztis definitivno manj boleč kot pri prvih dveh otrocih. Če si ta moment predstavljam, da ne bi vzela epiduralne in bi me zaradi zagozditve tako bolelo in ne bi imela moči, da sem toliko časa potiskala in bi se na koncu zaradi vsega končalo z carskim rezom? Neskončno sem vesela, da sem takrat poslušala mojo intuicijo in se odločila za epiduralno – carski res bi bila res najslabša možnost.
Pa, da ne bo kdo narobe razumel, najslabša možnost bi mi zato bila, ker vem kaj morate tiste mamice preživljati med okrevanjem, ker vem koliko omejitev je, ker vem, da mirovati ob 3 otrocih preprosto ne bi mogla. Vse, ki ste imele CR, kapo vam dol – resnično! Zato sem danes toliko bolj hvaležna, da sem se odločila za epiduralno in se mogoče izognila CR!
Kljub temu, da vam nisem mogla pokazati to kar sem hotela, lahko pa sedaj pišem v epiduralni, mogoče bo tudi kakšni prišlo prav.
Sedaj bom na kratko še opisala kako je vse skupaj zgledalo: Ko sem se odločila za epiduralno in to povedala babici, me ona seznanila s tveganji, prinesla vso papirologijo in poklicala dežurnega anasteziologa. Ko je zdravnik prišel, mi je še on povedal, kakšna so tveganja, če to resnično želim, skratka zelo lep pristop, nič me niso prepričevali ali pa, da mi ne bi želeli dati, samo res želijo, da vse razumeš.
Usedla sem se na posteljo, zdravnik pa je delal zadaj iskreno ne vem kaj, nekaj me je brisal, nato sem se pa mogla nagniti naprej in malo me je špiknilo.. no malo, bilo je precej neprijetno, zdi se mi kot, da sem kar malo “klecnila” dol. Nato mi je vstavil kanal in vse tiste “kable” prilepil na kožo. Ko so mi epiduralno priklopili, ni trajalo dolgo da me je celotno telo zelo začelo srbeti. hrbet, trebuh, podlaht, pregib pod koleni.. Denis me je moral spominjati, da sem nehala praskati, ker sem si na roki tako zelo spraskala, da so mi že popokale žilice. To pa ni bila edina reakcija na epiduralno, še bruhati sem začela in to prav na smešen način. Mislim, da me je Denis ravno vprašal, če sem lačna. Ne, ne, pa tudi če bi bila v življenju ne bi nič jedla rečem suvereno! Pa me Tina – fotografinja vpraša zakaj? In jaz začnem razlagati, da sem med prvim porodom sanjala o hrani in sem si privoščila en piškotek. No ta isti piškotek sem med popadki pomoje 10x bruhnila gor in potem je šel nazaj dol, ker je bilo tako intenzivno, da nisem imela časa pljuniti ven, kaj šele povedati babici kaj se dogaja.. No in v momentu, ko razlagam, se mi začne dvigovati. Babica je takoj vedela, kaj se dogaja in je že hitela do mene s posodico. Ja, grozno je bilo. In to ne samo enkrat, ampak sem po moje napolnila 10 posodic, dokler je bilo še kaj v želodcu. Med bruhanjem mi je pa plodovnica še bolj tekla ven in vsak pogled na to “zeleno vodo” mi je pognal strah po kosteh.
Kot sem že omenila, se mi je ob namestitvi epiduralne vse ustavilo, šele potem ko so mi jo ugasnili so se mi začeli popadki in lahko smo začeli s potiskanjem. Takrat sem čutila vse popadke, lahko rečem, da v isti meri kot pri prvih dveh otrocih, ampak iztis je bil tisti, ki je bil meni vedno najhujši. Ta pa tokrat ni bil tako hud, se definitivno pozna učinek epiduralne.
Tako, da ja – sedaj lahko rečem, da sem vesela, da sem jo vzela!
Kar se tiče posledic epiduralne, za enkrat lahko potrkam, da nimam ničesar. Ste mi pa napisale, da imate grozne glavobole, ki so se začeli že takoj po porodu, nekatere imate bolečine v križu, druge bolečine v križu le ob slabem vremenu, nekatere tudi mravljince v določenih predelih hrbta. Nekatere obžalujete in pravite, da nič ni pomagalo, druge že spet, da je to life saver! Mnenja so različna in odločitev je izključno samo vaša!
Odgovorila bi pa še na najbolj pogosto vprašanje, ki sem ga v času poroda dobila- je hudo?
Iskreno, ko je popadek boli, sej to vse vemo a ne? Ampak, ko popadek mine, pa res ne boli nič počivaš, dihaš,.. Iztis pa je bil meni najhujši. Mi je pa zanimivo, da nekatere rečejo, da sploh niso vedele, kdaj so iztisnile, tako, da je tudi ta bolečina čisto odvisna od posameznice. Dejansko ni pravila, kaj bo koga bolelo. Glede na to, da sem rodila sedaj že tretjega otroka pa lahko vidite, da že spet ni tako hudo. Vse se da Pojdite v to spontano, dobro razpoložene, pozitivne! Zelo važno je tudi zaupanje v sebe, nikar si ne govorite, da ne gre, ampak govorite si, da zmorete in šlo bo!
SREČNO!
Pozdravček iz Larinega sveta ♡♡♡
- Vse fotografije so delo Tine Goričar iz Baltazar Studia
