V tretje gre rado!

29 decembra, 2020

Prvič sem s popadki prišla v Postojno v 37/3 tednu nosečnosti. Popadki so bili prisotni in spodaj sem bila malo odprta, ampak je bilo vse skupaj še zelo nezrelo. Kasneje so se mi tudi popadki nehali. Poslali so me domov ob rednih kontrolah pri ginekologu.

Drugič sem prišla v porodnišnico s popadki, rednimi in močnimi, ampak ne tako, da ne bi mogla dihati zraven. Na pregledu sem bila odprta 2-3 prsta, ampak je bilo vse še zelo visoko. V porodnišnici me je spremljal moj partner Denis in forografinja Tina iz Baltazar studia. No spremljala sta me zunaj iz parkirišča, saj zaradi trenutnih ukrepov gre lahko v porodnišnico le nosečka. Ker se popadki niso nehali, so me poslali na oddelek za kakšno uro, dve, partner naj pa kar zunaj počaka, so rekli.

Mine prva ura, druga, tretja.. po 6h sem šla povprašati, kaj zdaj, noben me ni prišel pogledati, ker smo bili zmenjeni, če se mi stopnjuje ali odteče voda, da pritisnem na gumb. To se ni zgodilo, temveč kontra, vse se je nehalo. Ko sem končno po 7h prišla do CTGja je bil rezultat pričakovan. Zelo rahli, ne redni popadki. Poslali so me v sobo, da počakam na pregled. Čez slabo uro je prišla zdravnica. Ugotovila je, da sem odprta identično kot prej, dejansko se ni nič spremenilo. Kontrola na 8h… NO GO! Brez popadkov, super sem se počutila, le zmatrana sem bila in dva otroka doma. Ne prosim, šla bi domov. Se zmenimo in zapustim porodnišnico. Zdravnica mi je povedala, da obstaja možnost, da se obrneva že čez pol ure, lahko pa traja tudi še nekaj dni. Okej. Malo mi je bilo samo čudno, da so mi naredili samo CTG in vaginalni pregled, nič pa UZ, ampak se to tisti moment nisem spomnila in sem mislila naslednji dan zjutraj poklicati in vprašati.

Na poti do doma mi je Denis rekel, boš videla midva bova še danes šla. Moji občutki so bili pa mešani, jeza, razočaranje, strah… Že drugič sem šla v porodnišnico dobesedno za brez veze. Najhujše mi je bilo pa to, da je vseh 8h pred porodnišnico čakala tudi Tina – fotografinja, ampak se ni niti enkrat pritožila ali rekla, da gre domov ali kaj takega – bomo že počakali! Svaka ji čast res! Ko sva prišla domov, sem šla počivati, Denis pa v trgovino. Ker sem končno zaspala, me je Denis pustil in šel sam do svojih staršev in najinih sinčkov. Takoj, ko sem se zbudila, pa je prišel pome in še mene peljal do njih. Kljub temu, da sem bila res res zmatrana, spala sem cca 2h, nisem mogla doma ležati in počivati. Hotela sem biti skupaj z sinovoma. Ko je prišel čas za spanje, sva z Denisom odšla domov. Hotela sva otroka vzeti s seboj, ampak sta Denisova starša vztrajala, da ostaneta tam, če se slučajno že spet začne.

Ko sva prišla domov, sva pojedla večerjo, pogledala poročila – omg, kot dva upokojenca LOL! Denis me je dobesedno nagnal počivati, ok grem! V momentu, ko sem se ulegla na posteljo, sem dobila tako nemirne noge, da niti očesa nisem mogla zatisniti. Kmalu se mi je pridružil Denis, ki je itak v sekundi trinajst že veselo smrčal. Jaz, boga reva se pa trudila zaspati.  Bila je misija nemogoče, sploh zato, ker sem dobila popadke.

Ja, že spet, ampak itak so lažni. Pa mine ena ura… okej, grem pod tuš. Se tuširam z vročo vodo dobrih 10min, samo 1 popadek. Pridem izpod tuša, še en, potem pa se malo umiri. Vedela sem, lažni so bili. Grem v posteljo in oppp še en in še en… okej vstanem. Mamice, no kaj sem šla delati? Zložila sem perilo iz sušilca, posodo iz stroja, dala prati, otrokoma preoblekla postelje. Potem pa seveda še generalka kuhinje, jedilnice in dnevne. Če ne bi bila ura 22, bi verjetno še vse posesala in pomila. Popadke sem redno beležila v aplikacijo na telefonu. Bili so reees dolgi, ampak neredni. En na 2 minuti, potem na 10min, potem 3je na 3 minute,.. skratka zmešnjava. Kaj naj naredim? Ne grem v porodnišnico še enkrat za brez veze. Kličem v Postojno, povem kaj se dogaja, babica mi prijazno svetuje, da če so tako pogosti in tako dolgo trajajo, naj vseeno pridem.

Deal, grem še enkrat pod tuš, če so slučajno zopet lažni in bomo videli. Popadki se niso nehali, samo stopnjevali so se, sedaj sem jih morala že predihavati. Ko sem hotela obleči hlačke, mi je nekaj steklo – voda! Ni bilo veliko in teklo je zelo počasi. Grem v spalnico in zbudim Denisa. Ne vem zakaj, ampak bilo mi je tako zelo smešno, da mu sploh nisem mogla takoj povedati kaj se je zgodilo. Ko končno spravim besede iz ust “odtekla mi je voda” me Denis vpraša nazaj “zakaj si me pošpricala” in gleda svojo roko. Wtf? Kaj? Učitno je nekaj sanjal, še sam ne ve kaj in jaz mu sedaj težim? Enako kot jaz, tudi on ni spal že dve noči. 
Počasi se oblačim, urejam in predihavam popadke. Ko sem imela enega reeees močnega pa mi Denis reče “Kaj je zdaj, a ne greva?” ooooooo, ko se je meni stemnilo! Boli, boli boli in on me preganja, namesto, da bi mi pomagal obleči hlače. Ampak ok, zdaj ga razumem, on je bil tisti moment še bolj zmeden od mene. Verjetno je še napol spal, ker je le lutal po stanovanju gor dol in ni niti vedel kaj naj dela. Zmatrana sva bila že od vsega.

No in ko sem se končno oblekla in obula, je šel pa gospod na wc, sej veste, da to pri moških ne traja ravno 60 sekund. Jaz sem šla kar dol in ga čakala pred avtom in predihavala popadke. V avtu so se popadki samo še stopnjevali, sem morala paziti, da česa ne odtrgam… Ko sva prišla pred porodnišnico, sem vstopila notri samo jaz in hitro na pregled. “Gospa kar v porodno. ” Hmm okej. Babica Tina mi je namestila CTG, malo sva se pomenili, kaj bi rada. Itak v vodo! CTG mi je nekaj časa pustila, popadki močni, dolgi in redni, zato je pogledala vaginalno. Iskreno ne vem, sem pozabila koliko sem bila takrat odprta, ampak se mi zdi, da 9 prstov. Za vodo pa ni bila ne ona ne jaz prepričana, če mi je odteka ali ne. Hitro sem klicala Denisa in Tino-fotografinjo, da prideta gor.

Med tem mi je babica predrla mehur in …. šok … vse zeleno. Meni groza na oči, Denis me miri, da se zberem, babica pove, da ni nič hudega, da smo že tako na koncu, ampak v vodo ne morem, ker mora vse potekati brez problema, to pa je problem.. Okej, nič zato, potem bom pa epiduralno. Kjub temu, da sem oba fanta rodila popolnoma naravno, še nikoli nisem imela tako dolgih popadkov, sploh niso popustili, kar vlekli so se v nedogled… Babica me je malo prepričevala, če ne bi poskusila brez, jaz sem vztrajala pri svojem. Prinese vso potrebno papirologijo, da podpišem. Kliče zdravnika, ki mi je naštimal epiduralno… meni je bilo to tako neprijetno. Od momenta, ko sem prijela epiduralno, me je celo telo začelo srbeti in nekajkrat sem bruhala.
 Čez nekaj minut so popadki na CTGju čisto padli, jaz čutila itak nisem nič. Zato smo se odločili, da mi epiduralno prekinejo.

Ni bilo pol ure, ko sem vse čutila, popadki so bili močni v isti meri kot prej, bilo mi je bistveno lažje, saj sem čutila, kam moram potiskati. Sigurno pa je bil iztis manj boleč kot v primerjavi z prvima porodoma. Bil je manj boleč, ampak zelo dolg. Malo dete se je zagozdilo notri in na noben način ni šlo ven. Tukaj lahko pohvalim babico za zelo jasna navodila kaj in kako naj potiskam. Sicer sem jo zelo slabo slišala, zdi se mi, da se mi je v času potiskanja kar malo poslabšal sluh – zdaj je že normalno. Babica je zelo mirno in profesionalno odreagirala in poskusila čim bolj obrniti otroka. Iskreno jaz ne vem kaj je delala, ker nisem niti videla tam dol, mi je pa Denis povedal. Skratka moji potiski niso bili več intenzivni in en za drugim, ampak rahli in dolgi. Tako je s pomočjo rok babice prijokal na svet moj tretji otroček.

Takoj sem ga dobila v naročje, po nekaj minutkah se je popolnoma umiril in stisnil kot bubika. Ker pa se je malo zagozdil ima na glavi modrico, ampak to ni nič hudega. Sledili so rutinski pregledi, otročka, mene in posteljice.

Zdravnica je ugotovila, da je moja posteljica že malo “starejša”. Tudi otroček je imel že zelo, zelo dolge nohte, pa še pokakal se je. Tako, da obstaja možnost, da je bil moj PDP 18.12.2020 napačen. Menstruacije tako ali tako nisem imela in smo dali PDP na podlagi prvih meritev. Verjetno je bilo že več kot 7 dni čez rok, ampak sedaj to res ni več važno, važno je samo, da sva v redu!

Kljub velikosti in teži otročka – 4180g, 54cm se prvič nisem raztrgala in posledično nimam šivov. Lahko vam povedam, da je občutek super, ker bom končno enkrat lahko normalno sedela in ležala. Po porodu sem se počutila super, zmatrano, ampak dobro.

Kmalu je pa ves ta adrenalin popustil in začela sem čutiti čisto vse. Boli me še takrat, ko ležim čisto pri miru. Dobila sem protibolečinske in res pomagajo, si ne predstavljam, kaj bi brez njih. Sigurno se pozna, da je tretja zaporedna nosečnost, da je telo zmatrano in posledično okrevanje bolj dolgotrajno in boleče.