Denisa sem spoznala pri 21 letih in že kmalu sva prišla na temo otročka, oba sva si ga namreč močno želela.
Že kmalu sva se odločila, da preneham z kontracepcijo in se prepustiva toku, ko bo – bo. In res, že naslednji mesec sem kupovala teste nosečnosti namesto tamponov in vložkov. Prvi +, drugi +, tretji +,… Iskreno sploh ne vem koliko sem jih naredila, kar nisem mogla verjeti. Denis se je takrat ravno vračal s sprehoda z najino psičko, jaz sem mu pa od vsega navdušenja tekla nasproti. Oba sva bila nepopisno srečna! Ravnokar sva izvedela, da sem noseča in sva že planirala nakupe in preureditev stanovanja!
Začetki nosečnosti niso bili preveč lahki, saj sem imela res neprijetno izkušnjo v službi, zaradi posledic dela in samega stresa bi lahko izgubila otročka. Nosečnost je bila rizična zaradi krvavitev, sledila je bolniška – pritisk pa se je nadaljeval preko telefona. Nisem več zmogla, bilo je grozno… Hvaležna sem bila Denisu, da je razmišljal trezno, česar jaz nisem bila zmožna in me prepričal v odpoved. Zdaj se zavedam, da je bila to najboljša odločitev, ki sem jo sprejela in ki bi jo morala sprejeti že mnogo prej. Pustila sem stres za seboj, krvavitev je ponehala in res pričela uživati v nosečnosti. Kljub bruhanju, vsem bolečinam, slabokrvnosti je bila nosečnost neverjetno obdobje.
Prvi CTG sem imela v 37. tednu, čudovito je bilo poslušati bitje srčka. Po CTG-ju je sledil še pregled, zdravnica pa je ocenila, da bo najino dete verjetno prišlo okoli predvidenega roka in nič prej. AMPAK NE! Čez 3 dni sem se že namakala v džakuziju v Postojni, kjer sem porodila najinega čudovitega sinčka Taia.
Ne bom lagala, da me ni bilo strah, imela sem občutek, da nimam pojma, v kaj se spuščam. Ljudje so imeli svoj pogled na najino še relativno svežo zvezo, oba pa sva poleg redne zaposlitve opravljala tudi nočne službe in tako posledično imela malo skupnega časa. A ves strah je izginil, ko sem dobila to malo detece v roke, ko sem začutila stvari, za katere prej nisem vedela.
Vse se je nadaljevalo v najlepšem redu, dojenje nama je kljub vsem začetnim težavam steklo, navadila sem se na drugačne nočne, veliko sva se crkljala, hodila na razne tečaje, skratka takoj sem se našla v najlepši vlogi – MAMICE.
Že kmalu sva se z Denisom odločila za drugega otročka.
Predstavljala sem si, da bom ponovno zanosila iz danes na jutri, ampak ni šlo tako hitro. Z Denisom sva se odločila odklopiti z oddihom v Turčiji, obljubila sem si, da bom odmislila zanositev in se ne bom obremenjevala z njo. Ampak seveda ni šlo. Brala sem o različnih pozah, ki naj bi pomagale pri zanositvi in jih izvajala. Ali so te poze pomagale, ne vem, ampak nama je uspelo!
Ko smo prišli na letališče sta nas pričakala starša od Denisa. Tast je imel takoj komentar “In, a ste že 4?” Takrat se mi ni zdelo smešno, ampak imel je prav, res smo bili že 4!
Prvi meseci so bili precej težki, saj sem imela doma 8-mesečnika, spremljale so me grozne slabosti, bruhanje ter posledično izguba telesne teže. Težo sem po 14. tednu začela pridobivati nazaj in končno se mi je vsaj malo videl trebušček. Vse je kazalo na punčko (slabi lasje in nohti, odpadanje trepalnic, oblika trebuščka,…), ampak se nam je malo čez PDP pridružil še en čudovit fantek.
Tega, kako je Tai sprejel svojega mlajšega bratca, si nisem mogla predstavljati niti v najlepšem scenariju, res ga je imel takoj rad! Verjetno je temu prispevala tudi tako mala razlika med njima, ker Tai sploh še ni razumel ljubosumja. Pa zagotovo tudi, to da smo vsi skupaj preživeli še nekaj mesecev na morju. Res je bilo čudovito poletje, kmalu pa je bil tu september in čas, da se Tai vrne v vrtec.
Medtem, ko je bil Tai v vrtcu, sva z Maiom imela čas za naju. Ta čas sva res potrebovala, ker sva imela 2x tedensko terapije zaradi njegove asimetrije telesa. Ko terapij nisva imela, pa sva telovadila doma. Hvala bogu se mu je stanje hitro izboljšalo.
Kljub temu, da je že z dvema otrokoma veliko dela, je nama prelepo. Čisto nič na svetu ne bi spremenila, točno tako kot je, je najlepše!
Tretji otroček – načrtovan ali nenačrtovan? Več naslednjič!
Pri vsem napisanem sem čisto pozabila na dejansko stavke opisa mene, mamice pri 21, ampak mislim, da ste lahko razbrali, da leta res niso važna, še manj pa to, kar pravi okolica. Potrebno je samo zaupati vase, v vaše in partnerjeve odločitve in vse bo točno tako kot je treba.
Pozdravček iz mojega sveta ♡♡♡
