Že dokaj kmalu so mi povedali, naj bom pripravljena roditi pred rokom. Prvega sem namreč rodila že v 37/3 tednu nosečnosti. S tem se pa niso vsi strinjali, sploh pa ne bitjece v meni.
Prišel je dan, ko sem imela rok, znakov pa nobenih.
Že naslednje jutro po zajtrku, me je presenetilo neko rahlo ščipanje v križu. Nič zato, malo me ščipa. Bilo je tako neredno in čisto neboleče, da mi ni na kraj pameti padlo, da so popadki. Vsako uro pa so bili bolj redni, nekaj jih je bilo tudi na 2 minuti. Ampak ne, to niso popadki. Kličem svojo ginekologinjo, ki me takoj napoti v porodnišnico – čez rok, popadki na 2 minuti – hitroo!
Razmišljam… mogoče bi bil res čas, da pokličem Denisa. Ni minilo 10 minut, ko je že bil doma in delal paniko. Jaz pa sem želela le mirno čez seznam, da vidim, če imam vse, kar potrebujem. Kombinacija mene in njega ni šla, živčna vojna, zato sem njega in Tai-a poslala čakati v avto. Ko sem v miru pakirala, pa slišim čez balkon neko kreganje, itak, Denisu je ravno ta moment nekdo popraskal avto. Gledam čez balkon, umiram od smeha, Denis je bil živčen kot, da bo on rodil. Na poti v Postojno sva odložila še Tai-a v varstvo. Iz Ljubljane do postojne sem imela 2-4 popadke. V momentu, ko pa sem prišla v porodnišnico, pa so se nehali. Ah sem vedela, niso bili pravi. Denis vztraja: počakajva, da te vsaj pregledajo.
Na sprejemu stojiva že več kot 10min, jaz pa še vedno brez popadkov. Grem do avtomata po vodo, medtem pa Denisa ravno sprejmejo. Pogledam za mano in vidim kako si me sestra ogleduje in pravi: “Vi ste prišla rodit??” jaz pa njej: “Ne vem, ja, mogoče?” Pokaže nama stopnice, kam morava iti.
Prideva gor in šok! Prvič v življenju sem videla oddelek v Postojni poln nosečnic, po glavi me je šlo samo to, da bom rodila na hodniku. Po nekaj minutnem čakanju naju končno sprejme študentka in namesti CTG. Moje prvo vprašanje je bilo, če so te nosečnice zunaj vse prišle roditi. Takoj me je potolažila, prejšnji dan je bil praznik in so vse prišle na CTG naslednji dan. Na CTGju nisem imela močnejšega popadka.
V sobico je prišel zdravnik, ki sprva ni vedel, da sem jaz tista s popadki in se z mano pogovarjal čisto osnovne stvari. Ko sem zaključila CTG, pa je pogledal izvide in me začudeno pogledal: vi imate popadke? Jah, kaj jaz vem, naj bi jih imela, ja? Zelo hitro prične vse pripravljati na pregled, kar na enkrat ugotovi, da sem že za v porodno! To vse na brzino, jaz pa še vedno z rahlimi nerednimi popadki.
Že sem bila v sobi za klistir, podpisovala vse dokumente, izrazila željo poroda v vodi,… Klistir končan, sedaj pa v porodno. Tam so me že čakale študentke z babico, me povprašale po željah in nemudoma pričele točiti vodo. Jaz pa sem se slekla in zlezla na posteljo, da me pregleda še babica. Med pregledom mi je počil še mehur in voila, voda je kar stekla s postelje. Pa ni bilo samo to voila, tudi popadki kar na enkrat tako močni, kot so bili pri prvem čisto na koncu. 
Babica pravi naj že potiskam, jaz potiskam. Ne gre, želim epiduralno! Babica me pogleda, se nasmeji in pravi, da še dvakrat potisnem in bo otroček zunaj, jaz pa si mislim, da to vsakemu rečejo. V naslednjem momentu je v sobi že zdravnik z rokavicami in masko, ki pravi, kako še niste? Takrat sem ugotovila, da je babica mislila resno in bo šlo res hitro. Voda še ni natočena, nič zato, je tako usojeno. Dvignejo mi vzglavje postelje čisto v črko L, da sem bila lahko na kolenih in se držala za posteljo. Popadek je tukaj – potiskaj! Babica pa kar na enkrat utihne in me povpraša, če sem tukaj sama ali s partnerjem? JOJ Denisa še ni, se je šel preobleči, ga bomo počakali. Čez nekaj momentov je bil tam oborožen z kartonasto mapico, s katero je mahal, da mi ni bilo vroče. Sledilo je še nekaj popadkov in mali fantek je bil v mojem naročju.
Spol je bil skrivnost, to je vedela tudi babica, zato ni nič rekla. Ko sem ga dobila v naročje, sem ga najprej stisnila in poljubčkala, Denis je pa strogo gledal samo mene in glavico od otročka, da le ne bo videl pred mano.
In vidim ga luulček, je! Vsi trije se stisnemo vsi skupaj, bilo je prelepo. Ampak, jaz ne bi bila jaz, če ne bi bleknila “sej veš kaj to pomeni ane?” študentke in babice v smeh, tudi Denis se je nasmejal, ne vem pa, kako iskreno je bilo.
Po porodu je prišel zdravnik, pregledal posteljico in me zašil, saj sem se raztrgala po istem mestu kot prvič. V sobi sva ostala še 3h, nato pa se je Denis odpravil domov.
V mojem primeru je bil drugi porod res hitrejši, ni bil pa bolj boleč. Samo jakost bolečine se je dvignila iz 1 na 10 v momentu in ne postopoma. Meni na splošno porodi niso grozni in bolečina tako strašna, da ne bi mogla preživeti. Vsak dan znova bi šla roditi, samo da sta moja otročka zdrava.
Boli, ampak ni neznosno, ko je popadka konec, je čas za počivanje. Sploh pa je večina v glavi, če si boste stalno govorile, ne zmorem , boli, neee, grozno je, tako tudi bo.
Bodite pozitivne, recite si, da zmorete, noben otroček še ni notri ostal in tudi vaš ne bo. Izbira pa je na vas, ali se boste matrale in bile negativne, ne boste poslušale babice in nehale potiskati med tem, ko ona pravi, da še vedno potiskate,.. to verjamem, da bo naporno in da je v tem primeru porod grozen. Tako kot si boste same naredile, tako tudi bo. Lahko tudi partnerju pred porodom poveste te stvari, da kljub temu kaj si on tisti moment misli, njegova naloga je, da vas dviguje, ohranja pozitivo in riše nasmeh na obraz.
Vsem nosečnicam in tem, ki še boste, želim lep in miren porod, naj bo čim hitrejši!
Pozdravček iz mojega sveta ♡♡♡
